Burnhamov “Manchesterizem” ga je pripeljal do 10. ulice – ali bo deloval za celotno Združeno kraljestvo?
Samael.lol – Pred petimi meseci je Andy Burnham odšel v svojo pisarno župana v Manchesteru. To je storil po tem, ko ga je vodstvo Labourove stranke oviralo pri kandidaturi za parlament. Ko sem ga tam srečal nekaj tednov kasneje, mi je zaupal, da bo svojo razočaranost spremenil v ambiciozne načrte za svojo mestno regijo. Njegova vizija je bila jasna: želel je neposredno apelirati na Fifo, naj gosti finale ženskega svetovnega prvenstva v nogometu leta 2035 v Manchesteru namesto v Wembleyu. »Predstavljajte si, kako elektrizirajoče bi bilo to za vsako dekle, ki odrasča na severu Anglije,« je dejal.
Burnham je tudi napovedal sodelovanje z drugimi župani pri “Velikem severnem” olimpijskem bidanju, ki bi zajelo celoten sever Anglije. Poleg tega je v teku načrt za gostovanje Ryder Cupa v Boltonu. Po njegovem mnenju morajo športne organizacije ponovno naučiti, da obstaja več kot le London. Kot župan večjega Manchestera od leta 2017 do 2026 je Burnham že uspel odvzeti Brit Awards Londonu po pol stoletja v glavni mestni regiji. Takšne velike in drzne poteze delno razlagajo uspeh mesta.
Filozofija Manchesterizma
Burnhamova državljanska ambicioznost je posledica statusa Manchestera kot najhitreje rastoče mestne ekonomije v državi. Medtem ko se pripravlja na vlogo premierja, se postavlja vprašanje, ali bo lahko uporabil enak model za celotno državo. Še preden se je Burnham junija vrnil v parlament, je govoril o “Manchesterizmu” kot politično-ekonomski filozofiji. Ta ponuja program za nacionalno preobrazbo, ki temelji na kritiki trenutno neodzivnega in preveč centraliziranega britanskega državnega aparata.
Mesto ima dolgo zgodovino mešanja prostega trga z močnim socialnim duhom. Cotton tradersi v Manchesteru so zagovarjali prosti trg in liberalno ekonomijo, hkrati pa so nastajale kooperativne organizacije, sindikati in Suffragettes. Tudi Manchester Ship Canal, simbol preloma monopolov, je zahteval lokalno državno posredovanje, ki ga je podpiralo delavstvo.
Katastrofa in preporod
Za razumevanje sodobnega Manchestera se moramo vrniti v poletje leta 1996. Andy Burnham je bil do takrat že zapustil severozahodni del Anglije. Spomnil se je, kako je po diplomi v zgodnjih devetdesetih letih iskal lokalno medijsko delo. Našel je le neplačano mesto poročevalca za Middleton Guardian. »Morali smo storiti tisto, kar so mnogi moji sodobniki, rojeni v šestdesetih ali sedemdesetih letih na severozahodu Anglije,« je povedal. »Morali smo iti na jug.«
Leta 1996 je bil Burnham raziskovalec poslancev. Tisto leto je v Manchesteru IRA detonirala največjo bombo v Združenem kraljestvu od druge svetovne vojne. Uničenje mestnega centra je označilo začetek vzpona Manchestera iz obdobja deindustrializacije. Ključna ideja, ki jo je podala skupina lokalnih političnih, kulturnih in poslovnih voditeljev ter arhitekt Ian Simpson, je bila, da se mestni center preoblikuje z rušenjem, ne z popravilom poškodovanih stavb.
Javno-zasebno partnerstvo
Od katastrofe se je rodila velika priložnost za preoblikovanje geografske in ekonomske podobe mesta. Vodstvo mestnega sveta pod vodstvom Sir Richarda Leeseja in njegovega vrhovnega civilnega uslužbenca, pokojnega Sir Howarda Bernsteina, je določilo ton za drzne strateške načrte. Ti so bili dejansko večinoma izvedeni s pomočjo zasebnega kapitala in mednarodnih naložb.
Mestno vodstvo je bilo brezobzirno osredotočeno na preoblikovanje industrijskih površin. Zasebni sektor se teh območij ni dotikal, vendar je svet de-riskiral te naložbe z javnim denarjem. Včasih je tudi posredoval, da bi projekte premostil med finančnimi krizami. Na koncu tega procesa je zasebni kapital priteknil v velikih količinah, polnil nebo z žerjavii in gradbeniki. Svet je
